GLP1

SLADKORNA BOLEZEN -
KAJ PA ZDAJ?

SLADKORNA BOLEZEN -
KAJ PA ZDAJ?

Kaj je sladkorna bolezen

Po nekaterih ocenah naj bi sladkorna bolezen prizadela že preko 500 milijonov ljudi po vsem svetu. Od teh jih kar 45 % nima diagnosticirane bolezni, saj sama bolezen »ne boli« in zanjo ljudje sploh ne vedo.

Kaj je torej sladkorna bolezen? Pri zdravih ljudeh se hrana (ogljikovi hidrati) po zaužitju razgradi v krvni sladkor oziroma glukozo, ki predstavlja hrano in gorivo za celice. Ko se raven glukoze v krvi zviša, se iz trebušne slinavke v kri sprošča tako imenovani inzulin. Inzulin je hormon, ki ga proizvaja trebušna slinavka. Veže se na telesne celice in tako omogoča krvnemu sladkorju, da vstopi vanje. Ves ta proces se pri zdravih ljudeh dogaja spontano. Kadar pa telo ne more proizvesti dovolj inzulina ali inzulina ne more učinkovito uporabljati, se raven sladkorja v krvi zviša. Takrat govorimo o moteni toleranci na glukozo, ki lahko pripelje do pojava sladkorne bolezni. 

Vrste sladkorne bolezni

Katere vrste sladkorne bolezni poznamo

Najpogostejše vrste sladkorne bolezni:

Sladkorna bolezen tipa 1 je kronična bolezen, ki se pojavi, ko trebušna slinavka ne more več proizvajati inzulina oziroma ga proizvaja zelo malo.  V večini primerov se sladkorna bolezen tipa 1 razvije zgodaj v življenju in se diagnosticira že v otroštvu. Sladkorno bolezen tipa 1 je mogoče enostavno nadzorovati, če bolnik upošteva nasvete in navodila svojega diabetologa in edukatorjev. 

Simptomi sladkorne bolezni tipa 1 so sledeči:

  • prekomerno uriniranje (telo želi izloči odvečno glukozo),
  • ekstremna žeja, ki je posledica uriniranja,
  • mišični krči, saj izguba tekočine povzroči neravnovesje elektrolitov v krvi,
  • hitra izguba telesne teže, saj telo za nadomestek energije uporablja maščobo  (celice ne morejo vsrkati glukoze),
  • utrujenost in izčrpanost, saj energija iz glukoze ne more doseči telesnih celic,
  • sor/srbenje genitalij in glivične okužbe, saj je glukoza v urinu gojišče za glivice in bakterije,
  • zamegljen vid zaradi visoke ravni glukoze v očesni tekočini,
  • zadah s sladkim ali sadnim vonjem, saj se kisline sproščajo, ko telo uporablja vire energije, ki niso glukoza.

Če se vi ali vaša ljubljena oseba (predvsem je potrebna pozornost pri otrocih), spopadate s katerim od naštetih simptomov, takoj poiščite zdravniško pomoč.

Sladkorna bolezen tipa 2 je kronična bolezen, ki se pojavi, ko telo ali ne more proizvesti dovolj inzulina ali ga ne more učinkovito uporabiti. Tako stanje imenujemo inzulinska rezistenca in se lahko razvija več mesecev ali celo let, zato velikokrat pravimo, da sladkorna bolezen tipa 2 ne boli.

Sladkorna bolezen tipa 2 se razvija postopoma, zato simptomov sprva sploh ne opazite, dokler ne postanejo očitni (včasih traja lahko celo več kot 10 let, preden se simptomi izrazijo). To je lahko nevarno, saj visok krvni sladkor kljub temu, da še ni opaznih simptomov, potihoma škoduje telesu.

Simptomi sladkorne bolezni tipa 2:

  • prekomerno uriniranje (telo želi izloči odvečno glukozo),
  • ekstremna žeja, ki je posledica uriniranja,
  • mišični krči, saj izguba tekočine povzroči neravnovesje elektrolitov v krvi,
  • hitra izguba teže, saj telo za nadomestek energije uporablja maščobo  (celice ne morejo vsrkati glukoze),
  • utrujenost in izčrpanost, saj energija iz glukoze ne more doseči telesnih celic,
  • sor/srbenje genitalij in glivične okužbe, saj je glukoza v urinu gojišče za glivice in bakterije,
  • zamegljen vid zaradi visoke ravni glukoze v očesni tekočini.

Če se vi ali vaša ljubljena oseba spopadate s katerim od naštetih simptomov, takoj poiščite zdravniško pomoč.

V kolikor so vam postavili diagnozo sladkorne bolezni tipa 2, boste lahko še naprej normalno živeli aktivno in neodvisno življenje, vendar je potrebno bolezen pravilno obvladovati.  To pa pomeni, da boste morali spremeniti način skrbi za svoje zdravje in posebej načrtovati določene aktivnosti. Če se boste naučili uravnotežiti svojo vsakodnevno prehrano in posledično raven sladkorja v krvi, uvedli telesno dejavnost v redno prakso ter se prilagodili različnim okoliščinam, boste živeli normalno in polno življenje in se v prihodnosti izognili resnim zdravstvenim težavam.

O nosečnostni sladkorni bolezni ali tako imenovan gestacijskem diabetesu govorimo takrat, ko se med nosečnostjo pojavi povišan krvni sladkor (glukoza). To se običajno lahko zgodi zaradi hormonskih sprememb, ki se v tem času pojavijo v telesu. Prizadene ženske v rodni dobi, ki še niso imele stika s sladkorno boleznijo. Pojavi se lahko v katerikoli fazi nosečnosti, vendar je najpogostejši v drugem ali tretjem trimesečju nosečnosti. Gestacijski diabetes je dokaj pogost in prizadene približno 6 % vseh žensk v Evropi. Povzroči lahko zaplete pri nosečnici in otroku, zato je pomembno, da ga pravočasno prepoznate ter ustrezno obvladate. Vaš osebni zdravnik oziroma ginekolog vas  bo zato  med 24. in 28. tednom nosečnosti (v nekaterih primerih tudi prej) napotil v laboratorij, da preverite sladkor v krvi.

Juvenilna (otroška) sladkorna bolezen je med otroško populacijo dokaj pogost pojav. Ocenjuje se, da je skupno število otrok, obolelih s sladkorno boleznijo tipa 1 na svetu kar 1,2 milijona. Strokovnjaki menijo, da se sladkorna bolezen tipa 1 pojavi, ko se sproži telesni imunski sistem, da bi uničil celice v trebušni slinavki, zaradi česar telo otroka ne more proizvajati inzulina. Inzulin je hormon, ki telesu pomaga pretvarjati glukozo v energijo/hranilo za telesne celice. Tako kot pri odraslih, je tudi pri otrocih vzrok sladkorne bolezni tipa 1 slabo raziskan in razumljen. 

Čeprav ima v primerjavi s sladkorno boleznijo tipa 1, število primerov sladkorne bolezni tipa 2 pri otrocih manjšo pojavnost, pa le-ta strmo narašča. Ker je sladkorna bolezen tipa 2 povezana s prekomerno telesno težo ali življenjem z drugo kronično boleznijo, kot je na primer debelost, se domneva, da sta predvsem slaba prehrana in pretežno sedeči življenjski slog glavni vzrok za povečano pojavnost sladkorne bolezni tipa 2 pri otrocih. Na njen pojav pa lahko vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so genetska predispozicija in debelost pri materi v času nosečnosti.

Reši kviz

Razbijamo mite o sladkorni bolezni.
Preveri svoje znanje.

Življenje s sladkorno boleznijo

Kako živeti s sladkorno boleznijo

Ko vam diagnosticirajo sladkorno bolezen, je čas, da začnete izvajati vse potrebne korake za nadzor nad svojim zdravjem in izboljšanjem kakovosti življenja. Bistveno je, da prevzamete nadzor nad situacijo tako, da se čim več podučite o bolezni in njenem obvladovanju. Postavljanje dosegljivih ciljev, sprejetje diabetične diete in več gibanja so le trije majhni koraki na poti do izboljšanja vašega splošnega zdravja.

Diagnostika sladkorne bolezni

Sladkorno bolezen diagnosticiramo s pomočjo peroralnega glukoznega tolerančnega testa (OGTT).

Pri zdravih ljudeh se koncentracija glukoze v plazmi na tešče giblje med 3,6 in 6,0 mmol/l krvi. Vrednost glukoze v plazmi, ki je višja od 7,0 mmol/l, predstavlja diagnostično mejo za sladkorno bolezen. Pri vrednosti glukoze na tešče med 6,1 in 6,9 mmol/l govorimo o mejni bazalni glikemiji, ki kaže na motnjo v uravnavanju glukoze in lahko dolgoročno vodi v razvoj sladkorne bolezni.

Imenujemo ga tudi obremenitveni test z glukozo. Vedno ga izvajamo med 7. in 9. uro zjutraj na tešče po 10. oziroma 16. urah posta. Testirani osebi ponudimo 2,5 do 3 dcl vode z raztopljenim 75 g sladkorja. Čas štetja testa se začne šteti po prvem požirku. Osebi se pregleda vzorec krvi na tešče in 120 minut po zaužitju prvega požirka sladke vode. Pri zdravih ljudjeh koncentracija glukoze v plazmi 120 minut po obremenitvi pade pod 7,8 mmol/l. Presežena vrednost 11,0 mmol/l je diagnostična meja za sladkorno bolezen. Kadar se vrednosti glukoze v plazmi 120 minut po zaužitju gibljejo med 7,8 in 11,0 mmol/l, govorimo o moteni toleranci za glukozo (MTG), ki ob neukrepanju lahko vodi v razvoj sladkorne bolezni.

HbA1c je laboratorijska preiskava, ki meri povprečno koncentracijo krvnega sladkorja v obdobju zadnjih 2 do 3 mesecev. 

Rdeče krvne celice vsebujejo molekulo, imenovano hemoglobin. Ta veže kisik in ga oddaja celicam po organizmu. Sladkor v krvi se nepovratno “lepi” na hemoglobin v vsej življenjski dobi rdeče krvne celice. Izvid HbA1c pokaže, kolikšen delež hemoglobina A1c, izražen v odstotku, ima “prilepljen” krvni sladkor. Zato je dober pokazatelj za urejenost krvnega sladkorja v daljšem obdobju, s tem pa tudi za urejenost sladkorne bolezni.

Življenje s sladkorno boleznijo tipa 1

Ker se sladkorna bolezen tipa 1 lahko razvije hitro, brez jasnih opozorilnih znakov, lahko diagnoza za človeka predstavlja velik šok. Najboljše, kar lahko storite takrat, je, da se naučite čim več o sladkorni bolezni tipa 1, o njenih možnostih zdravljenja in o tem, kako lahko bolezen vpliva na vaše vsakodnevno življenje. Za več informacij in nasvetov se posvetujte s svojim zdravnikom, diabetologom in edukacijskim osebjem. Obstaja tudi veliko virov, ki so vam na voljo pri skupnosti oseb s sladkorno boleznijo po vsem svetu. Opremljeni s potrebnim znanjem boste bolje pripravljeni na izzive, ki so pred vami. Z dobrim uravnavanjem krvnega sladkorja in splošnim zdravim načinom življenja lahko večina oseb s sladkorno boleznijo tipa 1 živi normalno aktivno življenje.

Življenje s sladkorno boleznijo tipa 2

Sladkorno bolezen tipa 2 je mogoče najbolje nadzorovati z dieto, telesno vadbo in doslednim upoštevanjem jemanja zdravil za obvladovanje bolezni, o katerih bo več govora v nadaljevanju.

Dieta

Če imate sladkorno bolezen tipa 2, morate jesti zdravo. Zdravo prehranjevanje pomeni, da se morate naučiti sprejemati zdrave odločitve za vas – ne glede na to, kje ali s kom ste. 

O pravilni izbiri diete za vas, se posvetujte s svojim zdravnikom družinske medicine, diabetologom ali edukacijskim osebjem.

  • Jejte raznoliko hrano.
  • Jejte redno.
  • Uravnotežite količino hrane, ki jo jeste.
  • Spremljajte vnos ogljikovih hidratov.
  • Zmanjšajte uživanje alkohola.
  • Prenehajte s kajenjem.

Telesna vadba

Redna telesna vadba vam lahko pomaga nadzorovati raven sladkorja v krvi, izgubiti telesno težo ter izboljšati vaše fizično in duševno počutje. Že rahlo povečanje telesne dejavnosti lahko pomeni veliko spremembo v telesu.

O pravilni izbiri telesne vadbe za vas, se posvetujte s svojim zdravnikom družinske medicine, diabetologom ali edukacijskim osebjem, ki vas bo napotilo na delavnice v centre za krepitev zdravja.

  • Sprehajajte se in hodite v naravo (za sprostitev, gibčnost in čuječnost).
  • Plavajte (za sklepe in krvni obtok).
  • Dvigujte uteži (za povečanje moči in krepitev mišic).
  • Plešite (za povišanje srčnega utripa in zmanjševanje maščob v telesu).
  • Pričnite prakticirati pilates (za večjo gibčnost in moč).
  • Naučite se izvajati tai chi (za moč zgornjega dela telesa in pozornosti).
Dejavniki tveganja za SŽ bolezni

Dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni

Sladkorna bolezen predstavlja veliko tveganje za nastanek pridruženih bolezni, med katerimi so najpogostejše srčno-žilne bolezni. Srčno-žilne bolezni oziroma bolezni srca in ožilja je splošni izraz za stanja, ki prizadenejo srce ali krvne žile in zajema vse bolezni srca in obtočil. Mednje sodijo: srčna bolezen, angina pektoris, srčni infarkt, hipertenzija in možganska kap, ki na koncu vodijo tudi v smrt. Pri osebah s sladkorno boleznijo je zato ključnega pomena, da se oceni njihovo srčno-žilno tveganje.

Kjučni dejavniki tveganja:

 ❤︎  visoke vrednosti holesterola
 ❤︎  visoke vrednosti krvnega tlaka
 ❤︎  prekomerna telesna teža in debelost
 ❤︎  kajenje
 ❤︎  čezmerno uživanje alkohola
 ❤︎  telesna nedejavnost
 ❤︎  bolezni srca v družini
 ❤︎  ledvična bolezen
 ❤︎  povečani markerji vnetja v telesu (hsCRP)

Sladkorna bolezen predstavlja veliko tveganje za nastanek pridruženih bolezni, med katerimi so najpogostejše srčno-žilne bolezni. Srčno-žilne bolezni oziroma bolezni srca in ožilja je splošni izraz za stanja, ki prizadenejo srce ali krvne žile in zajema vse bolezni srca in obtočil. Mednje sodijo: srčna bolezen, angina pektoris, srčni infarkt, hipertenzija in možganska kap, ki na koncu vodijo tudi v smrt. Pri osebah s sladkorno boleznijo je zato ključnega pomena, da se oceni njihovo srčno-žilno tveganje.

Kjučni dejavniki tveganja:

 ❤︎  visoke vrednosti holesterola
 ❤︎  visoke vrednosti krvnega tlaka
 ❤︎  prekomerna telesna teža in debelost
 ❤︎  kajenje
 ❤︎  čezmerno uživanje alkohola
 ❤︎  telesna nedejavnost
 ❤︎  bolezni srca v družini
 ❤︎  ledvična bolezen
 ❤︎  povečani markerji vnetja v telesu (hsCRP)

Zdravljenje sladkorne bolezni

Tako sladkorno bolezen tipa 1 kot sladkorno bolezen tipa 2 je možno učinkovito nadzorovati. Načini zdravljenja pa se pri obeh tipih sladkorne bolezni med seboj razlikujejo. Možnosti zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2 se po najnovejših priporočilih osredotočajo na spremembe življenjskega sloga, kot so zdrava prehrana, redna telesna vadba in izguba telesne teže ter individualen pristop zdravljenja z zdravili, o katerih bo govora v nadaljevanju. V primerjavi s sladkorno boleznijo tipa 2, je sladkorno bolezen tipa 1 težje nadzorovati, možnosti zdravljenja pa so nekoliko bolj zapletene, saj morajo osebe z diagnosticirano sladkorno boleznijo tipa 1 takoj pričeti z nadomeščanjem inzulina ter slediti strogemu režimu dnevnih injekcij.

Shema zdravljenja SB
Zdravljenje SB mobile
arrows

Inzulin je hormon trebušne slinavke, ki ga izločajo β-celice Langerhansovih otočkov. Presnovni hormon insulin skrbi za skladiščenje virov energije v telesu. Najmočnejši dražljaj za njegovo izločanje je zvečana koncentracija glukoze v krvi, pri čemer deluje skoraj na vsa tkiva (mišice, maščobno tkivo, jetra, ledvica…). Inzulin je odkrila skupina znanstvenikov leta 1921 v Torontu, za kar so nekateri od njih prejeli Nobelovo nagrado. Gre namreč za enega od velikih odkritij v medicini, ki ga lahko primerjamo z odkritjem antibiotikov. 

Na začetku so inzulin pridobivali iz govejih in svinjskih trebušnih slinavk, vendar so ob tem stalno izboljševali postopke prečiščevanja, kar je povečevalo standardizacijo učinkov in zmanjševalo stranske učinke zaradi vse manj neželenih primesi. Nadalje so začeli uporabljati humane inzuline, pri čemer je bila molekula inzulina povsem identična človeškemu inzulinu. Te so pridobivali sintetično z genskim inženiringom. Njihova največja prednost je nična vsebnost nečistoč ter visoka stopnja standardizacije teh proizvodov.

Cilj zdravljenja z inzulinom je, da se čim bolj približamo naravnemu inzulinskemu odzivu osebe brez sladkorne bolezni. Preveč inzulina lahko povzroči hipoglikemijo (nizek krvni sladkor), premalo inzulina pa lahko povzroči hiperglikemijo (visok krvni sladkor). Zdravljenje z inzulinom tako lahko ljudem s sladkorno boleznijo tipa 1 pomaga vzdrževati uravnoteženo raven inzulina in vzdrževati zdravo raven sladkorja v krvi. S tem pa preprečuje kasnejše zaplete same bolezni. Brez nadomestnega zdravljenja z inzulinom osebe s sladkorno boleznijo tipa 1 ne bi preživele. 

Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 1

Inzulin je hormon trebušne slinavke, ki ga izločajo β-celice Langerhansovih otočkov. Presnovni hormon insulin skrbi za skladiščenje virov energije v telesu. Najmočnejši dražljaj za njegovo izločanje je zvečana koncentracija glukoze v krvi, pri čemer deluje skoraj na vsa tkiva (mišice, maščobno tkivo, jetra, ledvice…). Inzulin je odkrila skupina znanstvenikov leta 1921 v Torontu, za kar so nekateri od njih prejeli Nobelovo nagrado. Gre namreč za enega od velikih odkritij v medicini, ki ga lahko primerjamo z odkritjem antibiotikov. 

Na začetku so inzulin pridobivali iz govejih in svinjskih trebušnih slinavk, vendar so ob tem stalno izboljševali postopke prečiščevanja, kar je povečevalo standardizacijo učinkov in zmanjšalo stranske učinke zaradi vse manj neželenih primesi. Nadalje so začeli uporabljati humane inzuline, pri čemer je bila molekula inzulina povsem identična človeškemu inzulinu. Te so pridobivali sintetično z genskim inženiringom. Njihova največja prednost je nična vsebnost nečistoč ter visoka stopnja standardizacije teh proizvodov.

Cilj zdravljenja z inzulinom je, da se čim bolj približamo naravnemu inzulinskemu odzivu osebe brez sladkorne bolezni. Preveč inzulina lahko povzroči hipoglikemijo (nizek krvni sladkor), premalo inzulina pa lahko povzroči hiperglikemijo (visok krvni sladkor). Zdravljenje z inzulinom tako lahko ljudem s sladkorno boleznijo tipa 1 pomaga vzdrževati uravnoteženo raven inzulina in vzdrževati zdravo raven sladkorja v krvi. S tem pa preprečuje kasnejše zaplete same bolezni. Brez nadomestnega zdravljenja z inzulinom osebe s sladkorno boleznijo tipa 1 ne bi preživele. 

Za sladkorno bolezen tipa 1 je na voljo več vrst inzulinskih terapij. Med seboj se razlikujejo glede na čas začetka delovanja, čas največjega delovanja in čas trajanja delovanja. Dolgo-delujoči ali bazalni inzulin na primer ohranja dolgotrajno nizko in konstantno raven inzulina v krvi ves dan; tudi med obroki in med spanjem. Zdravljenje z inzulinom ob obroku, ki ga imenujemo kratko-delujoči ali bolusni inzulin, pa je namenjeno znižanju skokov krvnega sladkorja, ki se lahko pojavijo po jedi. 

Pogovorite se s svojim zdravnikom diabetologom o razpoložljivih možnostih zdravljenja, da bi zdravljenje sladkorne bolezni tipa 1 kar najbolj prilagodili vašim osebnim potrebam in željam.

Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 se po najnovejših priporočilih izvaja individualno. V primeru mejnih vrednosti HbA1c se sprva priporoča zdrav življenjski slog. V kolikor so vrednosti HbA1c povišane (> 6,5 % točk), se ob spremembi življenjskega sloga svetuje tudi uvedbo primernega zdravila. Pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2 se običajno prične z zdravili v obliki tablet ali tako imenovano peroralno zdravljenje. Zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 uporabljajo vrsto različnih pristopov za uravnavanje krvnega sladkorja na tak način, da vplivajo na to, kako telo ravna z inzulinom in/ali sladkorjem v krvi.

Osebe s sladkorno boleznijo tipa 2 bi morale na pregled vsake 3 – 6 mesecev (odvisno od urejenosti), kjer zdravnik preveri stanje bolezni in učinkovitost terapije.

Vsa zdravila lahko poleg učinkovitega znižanja sladkorja v krvi pri nekaterih ljudeh povzročijo tudi neželene učinke. Če imate katerega od njih, se je vredno pogovoriti s svojim zdravnikom družinske medicine, diabetologom ali edukacijskim osebjem, saj morda obstajajo načini za obvladovanje neželenih učinkov ali pa obstaja drugo zdravilo, ki bi pri vas lahko bolje delovalo.

Začetni korak zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2

Metformin (iz skupine bigvanidov) je prvo zdravilo, ki se na splošno uvaja osebam s sladkorno boleznijo tipa 2, ki poleg diete in telesne vadbe za vzdrževanje ciljne ravni krvnega sladkorja potrebujejo zdravila. Metformin je edino zdravilo v razredu bigvanidov in se jemlje peroralno (skozi usta) v obliki tablet. 

Metformin deluje tako, da zmanjša količino sladkorja, ki ga jetra izdelajo sama in ga sprostijo v kri, hkrati pa telesu pomaga, da se bolje odzove na inzulin.

Potencialne koristi metformina:

  • Pomaga zniževati krvni sladkor skozi ves dan.
  • Ugodno deluje na zdravje srca in ožilja.

Možna tveganja ob uporabi metformina:

  • Pogosti neželeni učinki vključujejo črevesne neželene učinke, kot sta driska in slabost.
  • Ni primeren za osebe s sladkorno boleznijo tipa 2 in sočasno prisotno boleznijo ledvic.

V primerih, ko ima metformin neželene učinke ali kontraindikacijo za uporabo, se lahko kot začetno zdravljenje uporabijo tudi druga zdravila, ki si jih bomo podrobneje ogledal v nadaljevanju.

Nadaljevalni koraki zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2

Če ne potrebujete dodatne zaščite za srce ali ledvice in je vaš krvni sladkor dobro nadzorovan, boste morda lahko ostali samo na metforminu. Če se vaša sladkorna bolezen razvije in samo metformin več ne zadošča za uravnavanje sladkorja v krvi, pa vam lahko zdravnik priporoči nadgradnjo vašega zdravljenja. Na voljo je veliko drugih možnosti zdravljenja z vrsto različnih kombinacij.

Zaviralci dipeptidil peptidaze-4 (DPP-4i) so zdravila v obliki tablet, ki pomagajo povečati količino inzulina, ki nastane po jedi in zmanjšajo količino sladkorja, ki ga sproščajo jetra, ko ta ni potreben. Upočasnijo tudi prebavo.

Potencialne prednosti DPP-4i:

  • Lahko pomagajo nadzorovati apetit.

Možna tveganja ob uporabi DPP-4i:

  • Pogosti neželeni učinki vključujejo črevesne neželene učinke, vključno z drisko in slabostjo ter gripi podobnimi simptomi.

Sulfonilsečnine so zdravila v obliki tablet in se jih uporablja ob obroku, saj stimulirajo proizvodnjo in izločanje inzulina v trebušni slinavki. Izločanje inzulina je nenadzorovano, zato SU sodijo med stare preparate, ki pa imajo kljub veliki količini neželenih učinkov pri nekaterih osebah s sladkorno boleznijo tipa 2 še vedno svoje mesto v zdravljenju.

Potencialne prednosti SU:

  • Dolga zgodovina uporabe in zdravnikom poznan profil učinkovitosti in neželenih učinkov.

Možna tveganja ob uporabi SU:

  • Zmerno povečanje telesne teže.
  • Hipoglikemija (nizek krvni sladkor).

Zaviralci natrijevih glukoznih koprenašalcev 2 (SGLT-2i) so zdravila v obliki tablet. Ta zdravila delujejo na zniževanje krvnega sladkorja tako, da preprečujejo, da bi ledvice ponovno absorbirale (vsrkale) sladkor nazaj v kri. Na ta način povečajo količino sladkorja, ki se ga izloči z urinom.

Potencialne prednosti SGLT-2i so:

  • Znižanje krvnega tlaka in izguba telesne teže.
  • Priporočljiva uporaba za tiste s srčnim popuščanjem ali kronično ledvično boleznijo.

Možna tveganja ob uporabi SGLT-2i so:

  • Povečana možnost okužb sečil in spolovil.
  • Zmanjšanje volumna telesnih tekočin (zlasti potrebna previdnost pri starejših osebah).

Zdravila GLP-1 receptor agonisti (GLP-1 RA) se lahko jemljejo v obliki tablet ali injicirajo v obliki podkožnih injekcij enkrat na dan oziroma enkrat na teden; odvisno od uporabljenega zdravila. GLP-1 RA delujejo na več načinov: upočasnijo prehod hrane iz želodca, pomagajo zmanjšati količino sladkorja, ki se sprosti iz jeter, zmanjšujejo apetit, ko se krvni sladkor zviša ter povečajo količino inzulina, ki ga sprosti trebušna slinavka.

Potencialne koristi GLP-1 RA:

  • Zmanjšujejo telesno težo.
  • Zmanjšanje srčno-žilnega tveganja (priporočljivo za tiste s srčno-žilnimi boleznimi ali visokim tveganjem za srčno-žilne bolezni; zlasti možgansko kap in srčni infarkt).

Možna tveganja ob uporabi GLP-1 RA:

  • Neželeni učinki vključujejo črevesne neželene učinke; vključno z drisko in slabostjo ter omotico.

Več o GLP-1 RA si preberite v naslednjem poglavju ali se o možnostih zdravljenja posvetujte s svojim zdravnikom družinske medicine oziroma diabetologom.

Zdravljenje sladkorne bolezni
tipa 1

Inzulin je hormon trebušne slinavke, ki ga izločajo β-celice Langerhansovih otočkov. Presnovni hormon insulin skrbi za skladiščenje virov energije v telesu. Najmočnejši dražljaj za njegovo izločanje je zvečana koncentracija glukoze v krvi, pri čemer deluje skoraj na vsa tkiva (mišice, maščobno tkivo, jetra, ledvica…). Inzulin je odkrila skupina znanstvenikov leta 1921 v Torontu, za kar so nekateri od njih prejeli Nobelovo nagrado. Gre namreč za enega od velikih odkritij v medicini, ki ga lahko primerjamo z odkritjem antibiotikov. 

Na začetku so inzulin pridobivali iz govejih in svinjskih trebušnih slinavk, vendar so ob tem stalno izboljševali postopke prečiščevanja, kar je povečevalo standardizacijo učinkov in zmanjševalo stranske učinke zaradi vse manj neželenih primesi. Nadalje so začeli uporabljati humane inzuline, pri čemer je bila molekula inzulina povsem identična človeškemu inzulinu. Te so pridobivali sintetično z genskim inženiringom. Njihova največja prednost je nična vsebnost nečistoč ter visoka stopnja standardizacije teh proizvodov.

Cilj zdravljenja z inzulinom je, da se čim bolj približamo naravnemu inzulinskemu odzivu osebe brez sladkorne bolezni. Preveč inzulina lahko povzroči hipoglikemijo (nizek krvni sladkor), premalo inzulina pa lahko povzroči hiperglikemijo (visok krvni sladkor). Zdravljenje z inzulinom tako lahko ljudem s sladkorno boleznijo tipa 1 pomaga vzdrževati uravnoteženo raven inzulina in vzdrževati zdravo raven sladkorja v krvi. S tem pa preprečuje kasnejše zaplete same bolezni. Brez nadomestnega zdravljenja z inzulinom osebe s sladkorno boleznijo tipa 1 ne bi preživele. 

Inzulin je hormon trebušne slinavke, ki ga izločajo β-celice Langerhansovih otočkov. Presnovni hormon insulin skrbi za skladiščenje virov energije v telesu. Najmočnejši dražljaj za njegovo izločanje je zvečana koncentracija glukoze v krvi, pri čemer deluje skoraj na vsa tkiva (mišice, maščobno tkivo, jetra, ledvice…). Inzulin je odkrila skupina znanstvenikov leta 1921 v Torontu, za kar so nekateri od njih prejeli Nobelovo nagrado. Gre namreč za enega od velikih odkritij v medicini, ki ga lahko primerjamo z odkritjem antibiotikov. 

Na začetku so inzulin pridobivali iz govejih in svinjskih trebušnih slinavk, vendar so ob tem stalno izboljševali postopke prečiščevanja, kar je povečevalo standardizacijo učinkov in zmanjšalo stranske učinke zaradi vse manj neželenih primesi. Nadalje so začeli uporabljati humane inzuline, pri čemer je bila molekula inzulina povsem identična človeškemu inzulinu. Te so pridobivali sintetično z genskim inženiringom. Njihova največja prednost je nična vsebnost nečistoč ter visoka stopnja standardizacije teh proizvodov.

Cilj zdravljenja z inzulinom je, da se čim bolj približamo naravnemu inzulinskemu odzivu osebe brez sladkorne bolezni. Preveč inzulina lahko povzroči hipoglikemijo (nizek krvni sladkor), premalo inzulina pa lahko povzroči hiperglikemijo (visok krvni sladkor). Zdravljenje z inzulinom tako lahko ljudem s sladkorno boleznijo tipa 1 pomaga vzdrževati uravnoteženo raven inzulina in vzdrževati zdravo raven sladkorja v krvi. S tem pa preprečuje kasnejše zaplete same bolezni. Brez nadomestnega zdravljenja z inzulinom osebe s sladkorno boleznijo tipa 1 ne bi preživele. 

Za sladkorno bolezen tipa 1 je na voljo več vrst inzulinskih terapij. Med seboj se razlikujejo glede na čas začetka delovanja, čas največjega delovanja in čas trajanja delovanja. Dolgo-delujoči ali bazalni inzulin na primer ohranja dolgotrajno nizko in konstantno raven inzulina v krvi ves dan; tudi med obroki in med spanjem. Zdravljenje z inzulinom ob obroku, ki ga imenujemo kratko-delujoči ali bolusni inzulin, pa je namenjeno znižanju skokov krvnega sladkorja, ki se lahko pojavijo po jedi. 

Pogovorite se s svojim zdravnikom diabetologom o razpoložljivih možnostih zdravljenja, da bi zdravljenje sladkorne bolezni tipa 1 kar najbolj prilagodili vašim osebnim potrebam in željam.

Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2

Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 se po najnovejših priporočilih izvaja individualno. V primeru mejnih vrednosti HbA1c se sprva priporoča zdrav življenjski slog. V kolikor so vrednosti HbA1c povišane (> 6,5 % točk), se ob spremembi življenjskega sloga svetuje tudi uvedbo primernega zdravila. Pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2 se običajno prične z zdravili v obliki tablet ali tako imenovano peroralno zdravljenje. Zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 uporabljajo vrsto različnih pristopov za uravnavanje krvnega sladkorja na tak način, da vplivajo na to, kako telo ravna z inzulinom in/ali sladkorjem v krvi.

Osebe s sladkorno boleznijo tipa 2 bi morale na pregled vsake 3 – 6 mesecev (odvisno od urejenosti), kjer zdravnik preveri stanje bolezni in učinkovitost terapije.

Vsa zdravila lahko poleg učinkovitega znižanja sladkorja v krvi pri nekaterih ljudeh povzročijo tudi neželene učinke. Če imate katerega od njih, se je vredno pogovoriti s svojim zdravnikom družinske medicine, diabetologom ali edukacijskim osebjem, saj morda obstajajo načini za obvladovanje neželenih učinkov ali pa obstaja drugo zdravilo, ki bi pri vas lahko bolje delovalo.

Začetni korak zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2

Metformin (iz skupine bigvanidov) je prvo zdravilo, ki se na splošno uvaja osebam s sladkorno boleznijo tipa 2, ki poleg diete in telesne vadbe za vzdrževanje ciljne ravni krvnega sladkorja potrebujejo zdravila. Metformin je edino zdravilo v razredu bigvanidov in se jemlje peroralno (skozi usta) v obliki tablet. 

Metformin deluje tako, da zmanjša količino sladkorja, ki ga jetra izdelajo sama in ga sprostijo v kri, hkrati pa telesu pomaga, da se bolje odzove na inzulin.

Potencialne koristi metformina:

  • Pomaga zniževati krvni sladkor skozi ves dan.
  • Ugodno deluje na zdravje srca in ožilja.

Možna tveganja ob uporabi metformina:

  • Pogosti neželeni učinki vključujejo črevesne neželene učinke, kot sta driska in slabost.
  • Ni primeren za osebe s sladkorno boleznijo tipa 2 in sočasno prisotno boleznijo ledvic.

V primerih, ko ima metformin neželene učinke ali kontraindikacijo za uporabo, se lahko kot začetno zdravljenje uporabijo tudi druga zdravila, ki si jih bomo podrobneje ogledal v nadaljevanju.

Nadaljevalni koraki zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2

Če ne potrebujete dodatne zaščite za srce ali ledvice in je vaš krvni sladkor dobro nadzorovan, boste morda lahko ostali samo na metforminu. Če se vaša sladkorna bolezen razvije in samo metformin več ne zadošča za uravnavanje sladkorja v krvi, pa vam lahko zdravnik priporoči nadgradnjo vašega zdravljenja. Na voljo je veliko drugih možnosti zdravljenja z vrsto različnih kombinacij.

Zaviralci dipeptidil peptidaze-4 (DPP-4i) so zdravila v obliki tablet, ki pomagajo povečati količino inzulina, ki nastane po jedi in zmanjšajo količino sladkorja, ki ga sproščajo jetra, ko ta ni potreben. Upočasnijo tudi prebavo.

Potencialne prednosti DPP-4i:

  • Lahko pomagajo nadzorovati apetit.

Možna tveganja ob uporabi DPP-4i:

  • Pogosti neželeni učinki vključujejo črevesne neželene učinke, vključno z drisko in slabostjo ter gripi podobnimi simptomi.

Sulfonilsečnine so zdravila v obliki tablet in se jih uporablja ob obroku, saj stimulirajo proizvodnjo in izločanje inzulina v trebušni slinavki. Izločanje inzulina je nenadzorovano, zato SU sodijo med stare preparate, ki pa imajo kljub veliki količini neželenih učinkov pri nekaterih osebah s sladkorno boleznijo tipa 2 še vedno svoje mesto v zdravljenju.

Potencialne prednosti SU:

  • Dolga zgodovina uporabe in zdravnikom poznan profil učinkovitosti in neželenih učinkov.

Možna tveganja ob uporabi SU:

  • Zmerno povečanje telesne teže.
  • Hipoglikemija (nizek krvni sladkor).

Zaviralci natrijevih glukoznih koprenašalcev 2 (SGLT-2i) so zdravila v obliki tablet. Ta zdravila delujejo na zniževanje krvnega sladkorja tako, da preprečujejo, da bi ledvice ponovno absorbirale (vsrkale) sladkor nazaj v kri. Na ta način povečajo količino sladkorja, ki se ga izloči z urinom.

Potencialne prednosti SGLT-2i so:

  • Znižanje krvnega tlaka in izguba telesne teže.
  • Priporočljiva uporaba za tiste s srčnim popuščanjem ali kronično ledvično boleznijo.

Možna tveganja ob uporabi SGLT-2i so:

  • Povečana možnost okužb sečil in spolovil.
  • Zmanjšanje volumna telesnih tekočin (zlasti potrebna previdnost pri starejših osebah).

Zdravila GLP-1 receptor agonisti (GLP-1 RA) se lahko jemljejo v obliki tablet ali injicirajo v obliki podkožnih injekcij enkrat na dan oziroma enkrat na teden; odvisno od uporabljenega zdravila. GLP-1 RA delujejo na več načinov: upočasnijo prehod hrane iz želodca, pomagajo zmanjšati količino sladkorja, ki se sprosti iz jeter, zmanjšujejo apetit, ko se krvni sladkor zviša ter povečajo količino inzulina, ki ga sprosti trebušna slinavka.

Potencialne koristi GLP-1 RA:

  • Zmanjšujejo telesno težo.
  • Zmanjšanje srčno-žilnega tveganja (priporočljivo za tiste s srčno-žilnimi boleznimi ali visokim tveganjem za srčno-žilne bolezni; zlasti možgansko kap in srčni infarkt).

Možna tveganja ob uporabi GLP-1 RA:

  • Neželeni učinki vključujejo črevesne neželene učinke; vključno z drisko in slabostjo ter omotico.

Več o GLP-1 RA si preberite v naslednjem poglavju ali se o možnostih zdravljenja posvetujte s svojim zdravnikom družinske medicine oziroma diabetologom.

GLP-1 receptor agonisti

Kaj je to GLP-1?

Glukagonu podoben peptid 1 (GLP-1) je naravni hormon v telesu, ki ima številne prednosti, zlasti za osebe s sladkorno boleznijo tipa 2. Hormon GLP-1 najdemo predvsem v otočkih trebušne slinavke, nahaja pa se tudi v različnih drugih tkivih po vsem telesu; vključno z možgani, ledvicami, jetri, v gastro-intestinalnem traktu in srčno-žilnem sistemu.

Hormon GLP-1 ima številne pozitivne učinke na telo:

GLP1 telo

Trebušna slinavka
Vezava hormona GLP-1 na GLP-1 receptorje na celice beta trebušne slinavke povzroči povečano izločanja inzulina. Izločanje inzulina je odvisno od vnosa hrane; v kolikor hrane ne zaužijete, GLP-1 ne deluje.

Možgani
Hormon GLP-1 se proizvaja v spodnjem možganskem deblu. To je področje, ki nadzira in uravnava vnos hrane v telo. GLP-1 receptorji igrajo v tem procesu pomembno vlogo, saj sprostitev hormona GLP-1 spodbuja občutek sitosti.

Srčno-žilni sistem
Hormon GLP-1 dokazano zmanjšuje krvni tlak, slabi holesterol, izboljša delovanje celic in ima dokazane protivnetne učinke.

Kaj so GLP-1 receptor agonisti (GLP-1 RA) in kako delujejo?

Zaradi njegovih ugodnih učinkov so zato razvili zdravilo GLP-1 receptor agoniste (GLP-1 RA), ki posnemajo delovanje naravnega hormona GLP-1. Ko so razvijali zdravilo GLP-1 receptor agoniste, je bil poudarek predvsem na izboljšanju vezave na beljakovine v plazmi in počasnejši razgradnji z encimi DPP-4. S tem so podaljšali čas delovanja preparatov GLP-1 RA.

Obstajata dve vrsti GLP-1 RA:

  • Človeški GLP-1 RA, ki temeljijo na osnovi človekovega hormona GLP-1 in vključujejo podkožne injekcijske preparate: liraglutid (enkrat na dan), semaglutid (enkrat na teden), dulaglutid (enkrat na teden). Poznamo pa tudi peroralno obliko semaglutida (tableta – enkrat na dan).
  • Terapije, ki temeljijo na eksendinu, ki so ga izolirali iz sline kuščarja Heloderma suspectum in so manj podobni človeškemu GLP-1. Te terapije obstajajo v obliki podkožnih injekcijskih preparatov: eksenatid (2x/dan), eksenatid s podaljšanim sproščanjem (1x/teden) ter liksisenatid (1x/dan).

Tako kot človeški hormon GLP-1 imajo tudi GLP-1 RA številne koristne učinke pri osebah s sladkorno boleznijo tipa 2:

  • Izboljšanje nadzora sladkorja v krvi z nizkim tveganjem za pojav hipoglikemije.
  • Znižanje telesne teže preko vpliva na možgane, kjer nadzorujejo vnos kalorij in porabo energije.
  • Ugodni učinki na zmanjšanje zamaščenosti jeter.
  • Zmanjšanje srčno-žilnega tveganja.
Neželeni učinki ikona (1)

Nasveti za zmanjšanje neželenih učinkov

Kot vsako zdravilo, imajo tudi GLP-1 RA neželene učinke. To sta ponavadi slabost in driska, ki sčasoma izzvenita. Zaenkrat splošnih rešitev ali dokazanih postopkov, ki bi popolnoma odpravili stranske učinke, ne poznamo. V nadaljevanju pa vam ponujamo nekaj idej, kako težave lažje prebroditi:

Če vam je slabo:

  • Izogibajte se mastni in sladki hrani.
  • Izogibajte se ocvrti hrani – raje izberite enega od ostalih 3 načinov priprave hrane (peka, žar, kuhanje).
  • Izogibajte se velikim obrokom. Raje preidite s treh velikih obrokov na šest manjših obrokov na dan.
  • Izogibajte se večji aktivnosti po jedi.
  • Prenehajte jesti takoj, ko začutite sitost.
  • Pijačo pijte počasi in izberite bistre ali ledene pijače.

Če imate drisko:

  • Pogosto pijte požirke vode ali rehidracijske pijače, da preprečite dehidracijo.
  • Izogibajte se začinjeni hrani, alkoholu, čokoladi, močnemu čaju, gaziranim pijačam in kofeinu.
  • Zmanjšajte vnos vlaknin, dokler se simptomi ne zmanjšajo ali izginejo.
  • Izogibajte se mastni ali ocvrti hrani.

Upoštevajte, da so ti nasveti namenjeni zmanjšanju neželenih učinkov in niso priporočila za dolgoročne prehranjevalne navade.

Če slabost ali driska ne prenehata ali se spopadate s kakšnim drugim neželenim učinkom, se o svojih izkušnjah posvetujte s svojim zdravnikom ali edukacijskim osebjem. Vaš zdravnik ali edukacijsko osebje vam lahko pomagajo pripraviti uravnotežen načrt prehrane in svetujejo, kako se na neželene učinke ustrezno odzvati.

Slabost in drisko lahko povzroči tudi kaj, kar ni direktno povezano s terapijo GLP-1 RA, zato bi bilo dobro, da ob pojavu teh simptomov obvestite zdravnika.

Vas zanima več o zdravljenju z GLP-1 receptor agonisti? Vprašajte svojega zdravnika, če so GLP-1 RA prava izbira za vas.

Če vam je slabo:

  • Izogibajte se mastni in sladki hrani.
  • Izogibajte se ocvrti hrani – raje izberite enega od ostalih 3 načinov priprave hrane (peka, žar, kuhanje).
  • Izogibajte se velikim obrokom. Raje preidite s treh velikih obrokov na šest manjših obrokov na dan.
  • Izogibajte se večji aktivnosti po jedi.
  • Prenehajte jesti takoj, ko začutite sitost.
  • Pijačo pijte počasi in izberite bistre ali ledene pijače.

Če imate drisko:

  • Pogosto pijte požirke vode ali rehidracijske pijače, da preprečite dehidracijo.
  • Izogibajte se začinjeni hrani, alkoholu, čokoladi, močnemu čaju, gaziranim pijačam in kofeinu.
  • Zmanjšajte vnos vlaknin, dokler se simptomi ne zmanjšajo ali izginejo.
  • Izogibajte se mastni ali ocvrti hrani.

Upoštevajte, da so ti nasveti namenjeni zmanjšanju neželenih učinkov in niso priporočila za dolgoročne prehranjevalne navade.

Če slabost ali driska ne prenehata ali se spopadate s kakšnim drugim neželenim učinkom, se o svojih izkušnjah posvetujte s svojim zdravnikom ali edukacijskim osebjem. Vaš zdravnik ali edukacijsko osebje vam lahko pomagajo pripraviti uravnotežen načrt prehrane in svetujejo, kako se na neželene učinke ustrezno odzvati.

Slabost in drisko lahko povzroči tudi kaj, kar ni direktno povezano s terapijo GLP-1 RA, zato bi bilo dobro, da ob pojavu teh simptomov obvestite zdravnika.

Vas zanima več o zdravljenju z GLP-1 receptor agonisti? Vprašajte svojega zdravnika, če so GLP-1 RA prava izbira za vas.

Reši kviz

Razbijamo mite o sladkorni bolezni.
Preveri svoje znanje.

Ste del strokovne javnosti?

Vstopite v spletni portal o GLP-1 receptor agonistih.
Scroll to Top